Iz mišjih matičnih celic se je spontano razvila zasnova očesa. Zdaj je na vrsti poskus s človeškimi zarodnimi matičnimi celicami.

Slika: Japonski raziskovalci bodo zdaj preizkusili, ali njihova laboratorijska mrežnica iz epruvete lahko zaznava svetlobo in pošilja impulze v mišje možgane, foto: Riken CDB
Raziskovalci z znamenitega raziskovalnega inštituta Riken v Kobeju so bili osupli, ko so videli, da se je iz mišjih zarodnih matičnih celic po desetih dneh v laboratoriju spontano razvila zasnova očesa. Zdaj je na vrsti poskus s človeškimi zarodnimi matičnimi celicami. Če bi se ta postopek izkazal za zanesljivega in bi bilo tako pridobljeno očesno tkivo primerno za transplantacijo, bi to pomenilo povsem nove možnosti pri zdravljenju očesnih degenerativnih patologij, so prepričani japonski strokovnjaki, ki so članek o tem objavili v reviji Nature.
Prav spontana razporeditev mišjih zarodnih matičnih celic, ki so po nekaj dneh v petrijevki začele dobivati prepoznavno tridimenzialno strukturo očesa, je najbolj presenetljiva, pravijo japonski raziskovalci, ki so si svojim odkritjem prišli na naslovnico prestižne britanske revije. Edina stvar, ki so jo naredili biologi, bioinženirji in biokemiki pod vodstvom Jošikija Sasaija, je bila, da so odvzete celice potopili v raztopino, bogato s kemikalijami in hranili. »Raztopini smo dodali proteinski gel, ki ima vlogo nekakšnega ovoja za tkivo. Brez tega se celice ne bi združevale,« je povedal Sasai.
Najprej so nastale kepice začetnih celic očesne mrežnice, ki so po prvem tednu zrasle v strukturo, ki ji pravijo očesni mehurček. Vse se je dogajalo po enakem postopku kot pri zarodku. V naslednjih dveh dneh je nastala očesna čaša, ki ima tipično obliko kozarca za konjak, z dvojnim slojem in značilnimi celicami.
Japonski raziskovalci bodo zdaj preizkusili, ali njihova laboratorijska mrežnica iz epruvete lahko zaznava svetlobo in pošilja impulze v mišje možgane. Ko so leta 2006 celice očesne mrežnice pravkar rojene miši uspešno presadili odrasli miši, se je izkazalo, da zadeva deluje, zato Sasai pričakuje ugoden izid. »Človeška očesna mrežnica se razvije podobno kot mišja, tako da smo pred pričakovanjem ponovitve poskusa s človeškimi zarodnimi matičnimi celicami lahko optimistični,« pravi Sasai.
Presaditve vseh slojev očesnega tkiva bi bile po mnenju znanstvenikov ustreznejše od presaditve celic očesne mrežnice. S tovrstnimi posegi bi lahko zdravili številne bolezni in poškodbe mrežnice, medtem ko je vprašanje, ali bi lahko s tem pomagali tudi pri bolnikih, ki imajo prekinjene povezave med mrežnico in možgani.
»Raziskava kaže, da se lahko izvorne matične celice v ustrezni raztopini spontano razvijejo tudi v najbolj zapletena tkiva. Vendar je treba vedeti, da so izvorne matične celice ‘prebrisane’, zato je sicer pomembno odkritje japonskih raziskovalcev le vrh ledene gore. Kljub temu pa bi to lahko bil nov pomemben korak pri raziskavah izvornih matičnih celic,« je dejal dr. Robert Lanza, vodja razvojnega oddelka znane ameriške biotehnološke družbe Advanced Cell Technology, kjer so pred petimi leti razvili novo metodo pridobivanja izvornih celic iz človeškega zarodka, pri čemer je zarodek ostal živ.

Slika: Zaradi razvoja sodobne medicine (kamor sodi tudi zdravljenje z matičnimi celicami) se je stopnja uspešno zdravljenega raka pri otrocih do 18 let, dvignila iz 25 % (podatek za leto 1975) nad 70 % (podatek za 2009).
To ni prvi tovrstni uspeh pri raziskavi matičnih izvornih celic. Tako je lani ameriškim raziskovalcem z univerze California v Irvinu v petrijevki že uspelo ustvariti koktajl iz kemikalij in proteinov, ki je zarodne celice spodbudil, da so se razvile v osemplastno očesno mrežnico zgodnjega razvoja. Ameriški razvojni biologi iz otroške bolnišnice medicinskega centra Cincinnati pa so na podoben način lani v laboratoriju ustvarili črevesno tkivo. Kasneje jim je uspelo črevesno tkivo ustvariti tudi iz induciranih pluripotentnih izvornih celic, ki so jih dobili iz kožnih celic. Uporaba zarodnih matičnih celic v raziskavah je v ZDA še vedno precej etično sporna.
Zarodne matične celice edine ohranijo sposobnost neskončnega podvajanja, ki jo odrasle celice izgubijo. Raziskave kažejo, da je delitvena sposobnost celic najverjetneje povezana z encimom telomerazo, ki ohranja dolžino telomer – končnih delov kromosomov. Dolžina telomere naj bi namreč odločilno vplivala na delitveno sposobnost celice. Zelo kratka telomera pomeni, da se bo celica kmalu nehala deliti. Ko doseže kritično mejo, se sproži mehanizem, ki prepreči nadaljnje deljenje in celica odmre.
Vir: Delo.si – http://www.delo.si/clanek/147385